V času od petka, 28.10., do nedelje, 30.10 2011, sem se skupaj z Luko in Klaro udeležil Master dance classa v Beogradu, ki ga je odlično organiziral in tudi izvedel Aleksandar Josipovič. Aleksandar je profesionalni plesalec Maulin Rogeja v Parizu. Je mlad plesni pedagog in profesor, ki poskuša skozi vse zvrsti plesa uvesti nove metode plesne pedagogike in v bistvu raziskuje sebe in poskuša v to vpeljati tudi druge. Je zelo odprta oseba in bi rad v ples vnesel več kreativnosti in vse bolj opuščati sistem copy/paste. Pravi, da smo vsi posebna bitja in zato imamo posebne kretnje, ki so svojstvene vsakemu posebej. Zato dela razne delavnice za odkrivanje teh posebnosti in sposobnosti.

Luka Vodlan, Klara Čebular, Aleksandar Josipovič in Dušan Vodlan
V mojih dosedanjih srečanjih z njim sem nemalokrat opazil, da je podobnost v najinem razmišljanju skoraj identična. Zato sem izredno srečen, da sem ga spoznal. Najino prvo srečanje je bilo neverjetno spontano in imel sem občutek kot, da se poznava že od nekdaj. Dal mi je novo energijo za razmišljanja in moč za hojo po poti, ki jo hodim že lep čas.

Aleksandar verjame, da je ples nekaj, kar je nemogoče popolnoma odstraniti oziroma izolirati iz družbe in dogajanja v svetu. Pravi, da se ples razvija vzporedno s civilizacijo.

Razvoj mode, novi izumi, filmi in nove zvrsti glasbe, zanimanje za druge države, osvajanja in vojne kot tudi razvoj tehnologije, vse to nedvoumno vpliva na razvoj plesa in gibanja.

Vsak ples se razvija v skladu z vsemi spremembami v družbi, sicer je obsojen na propad. Primeri za to so polke, menueti in drugi plesi, ki so vladali na veke, a se danes skoraj ne plešejo. Ples je skozi zgodovino ohranil svojo naravo: ona vodi človeka v posebno razpoloženje, osvobaja podzavest, omogoča uživanje v telesu in ne pozna starostne meje.

''Jaz sem že od nekdaj vedel, kaj želim. Profesionalec se dokazuje vsepovsod in široko je njegovo polje. Ko znaš delati, ni meja. A vsi mi dobro vemo, kdaj nekdo dela dobro in kdaj ne. Tisti, ki to razume, prepoznava kvaliteto. To je kot pravi ali ponarejen parfum. Ni tu velike filozofije,'' govori Aleksandar.

Pove še, da živimo danes v času interneta in photoshopa, kjer ljudje želijo nekatere stvari zdaj in takoj ... predvsem v plesu: ''Tako sem tudi začel svojo drugo knjigo Ali ste za ples.

Živimo v 21. stoletju, stoletju iPhonea, ipada in ne vem niti česa še, kjer bi vsi radi nekaj dosegli z enim dotikom, enim udarcem, da imajo lepo, simpatično telo, da bi bili mladi in bogati, da imajo sanjske super odnose in vse to brez naporov, truda, energije. Hello!? Vprašam se, kje sem, ali sanjam. Dvajset let vsakodnevno in trdo delam na svojem telesu in še vedno nisem zadovoljen, kako zgledam ... Najlažje je iti pod nož in pomisliti, kako ti lahko samo en rez spremeni življenje, včasih tudi lahko, a to so le neke druge okoliščine.

Imam vtis, da se ljudje vse bolj ukvarjajo s šminkanjem in ne toliko s kvaliteto ... recimo bolj s koreografijo kot s plesno tehniko ... prevečkrat poskušajo prevarati sodniško komisijo, publiko. Pri tem jih vodi misel, da če bodo oblekli bleščečo in drago obleko, se pojavijo na TV in so popularni, da je to vrednota. Danes si lahko prepoznaven, če se ti ime pojavi petkrat v časopisu. Imam občutek, da je vse skupaj zgubilo na vrednosti in kvaliteti in s tem je zgubil tudi športni ples.''

Ko sem ga vprašal, kaj meni o tem, kaj je za njega športni ples, šport ali umetnost, je odgovoril: ''Športni ples, prva asociacija me spominja na moje kolege iz Avstralije, ki pravijo ... obleke so predrage, vse to stane ... to perje, kamni ... ure, treningi, potovanja ... Torej ali je športni ples v vezi z oblekami ali v vezi s plesom? Drugič, se ljudje kar naprej kregajo v teh plesnih zvezah. Če to reče kar nekaj profesionalnih plesalcev iz drugih zvrsti plesov, kaj si potem mislijo drugi, ki se ne ukvarjajo profesionalno s športnim plesom.''

Naprej je razmišljal nekako takole: ''Vprašam se, kako bi bilo, če bi vsi plesali v črnih elegantnih oblekah in ko bi se ves efekt osredotočil na KVALITETO plesa in ne SAMO na to, kako nekdo zgleda. Verjetno tudi to ni opcija, je pa misel.

Verjetno ste ugotovili, da živimo v svetu, kjer je vse več aktivirano predvsem vizualno čutilo kot pa ostala štiri.

Zakaj je vsak dan manj zainteresiranih za športni ples, je več razlogov. Mogoče zaradi prevelikega pritiska tekmovanj, zaradi števila tekmovanj, veliko je raznih zvez, veliko število uradnih tekmovanj, disciplin ... In vse to je zelo drago, težko je vse to zdržati ... Zanimivo bi bilo narediti raziskavo, ki bi dale nekatere rezultate in smernice.

Zumba je uspela za sedaj, ker je zelo enostavna, efektivna in zelo zabavna. Ljudje se zabavajo. Niso vsi rojeni za tekmovanja niti, da bodo svetovni prvaki ... niti vsi želijo tekmovati.

Danes so ljudje bolj na facebooku kot v plesnih dvoranah. Kot sem rekel, živimo v času interneta in photoshopa.

Hitreje se živi in ljudje pač nimajo potrpljenja za vse stvari. Vsaj jaz imam tak občutek. Mogoče napačno razmišljam a vedno se držim tistega pregovora Galileja: Ne morete človeka naučiti, lahko mu samo pomagate, da se v sebi najde.''

Luka Vodlan:

Seminar v Beogradu je bil moj prvi seminar, ki se je nanašal na moderne tekmovalne tehnike. V preteklosti sem bil samo na seminarjih oz. "workshopih« standardnih in latinsko-ameriških plesov. O seminarju v Beogradu ni potrebno izgubljati besed. Bil je enostavno odličen, ki ga je vodil še boljši profesor. Aleksandra se enostavno ne da opisati z besedami. Na seminarju sem tudi na ravni prakse spoznal razliko med modern, jazz in showdance plesno tehniko. Dobil sem veliko novih informacij, ki jih lahko uporabim tudi v mojih plesnih zvrsteh. Pravemu plesalcu morajo biti znane osnove vsake plesne tehnike oz. zvrsti, da lahko tisto »svojo« še dodatno spravi na višji nivo. Mislim, da sem s seminarjem v Beogradu odprl nek nov »predalček« v mojih možganih. Na meni je sedaj, da ga ne zaprem več nazaj.

Klara Čebular:

Plesni seminar v Beogradu ob vodstvu Aleksandra Josipovića me je naravnost navdušil in izredno impresioniral. Program je bil sestavljen iz plesnih tematik moderna, jazza in show dance-a, ki smo jih spoznali z vidika baletnih osnov. Sama se sicer ukvarjam z latinsko-ameriškimi in standardnimi plesi, vendar glavni cilj Master Classa ni bil izvrstna plesna tehnika stopal v posamezni zvrsti, temveč spoznavanje metod, s katerimi doseči kvaliteto in polnost vsakega giba posebej, v vsakem trenutku vsakega dela telesa, to pa je zelo pomembno v prav vsakem plesu. Zato smo seminarju prisostvovali plesalci iz popolnoma različnih področij. Izredno mi je bil všeč poudarek na PRISTNEM izražanju občutij s celotnim jazom. Aleksandar nas je s pomočjo slikovitega in šaljivega karikiranja razlike med ponarejeno in čutno mimiko telesa pripeljal do spoznanja, kako astronomske razlike v kvaliteti plesa to pomeni. Naučil nas je, da sam nasmeh na ustnicah ne pomeni kaj dosti. Plesalčeva usta se lahko smejijo zelo blago, morda komaj zaznavno, pa bodo oči in govorica vseh ostalih mišic in delov telesa o nasmehu povedali veliko več in je njegova privlačnost za gledalca presenetljivo večja. Fascinantna se mi je zdela tudi predstavitev vpliva dihanja med plesom na njegovo kvaliteto. Spoznala sem, da da to plesu posebno dimenzijo, do katere pa lahko prideš le s trdim delom in vajo, pri tem pa ne gre le za ples kot tak, pač pa tudi za življenjsko filozofijo. Ko globok vdih in izdih postane del tebe in način tvojega življenja, se bo to zagotovo odrazilo tudi v plesu. Aleksandar se vsaki osebi in njenemu nivoju popolnoma prilagodi in jo spodbudi, da najde svojo lastno plesno identiteto, ki je v skladu z njeno osebnostjo in značajem.

Dušan Vodlan:

Kot sem dejal, me je Aleksandar tudi tokrat pozitivno presenetil in me spomnil na moje začetke, ko sem se v osemdesetih letih prvič spoznal z raznimi modernimi in jazz tehnikami ter show dancu in s stepom. Se mi zdi, da ni več takšnih strokovnjakov kot so bili takrat, ti so bili natančni in vsestranski, ples so jemali res kompleksno. Velik poudarek so dajali tudi pravilni tehniki dihanja. Zato me veseli, da sem dobil pri Aleksandru potrdilo za moj več letni trud, da bi mladim in tudi starejšim plesalcem približal nekatere ozaveščene in poglobljene dihalne tehnike, ki vplivajo na izraznost in dovršeno tehniko plesanja ter naravno gibanje. Menim, da današnji trenerji premalo upoštevajo ta moment, saj vse vidijo le v hitrem doseganju rezultatov, ki bi naj posledično prinesli denar. In ravno v tem me je Aleksandar fasciniral, kot izvrstni psiholog in pedagog. Menim, da marsikateremu našemu trenerju to manjka, ta psihološki in pedagoški vpliv na mlade plesalce in ples kot celoto. Po mojem je to zelo pomembno. On se ukvarja z vsemi udeleženci enako, celo se bolj trudi s tistimi, ki jim ne gre najbolje. Za vsakega ima dobro besedo in poudari njegove slabe strani plesa kot tudi tiste dobre. Hitro lahko tudi odkrije karakter vsakega posameznika, kar je vsakemu v pomoč pri nadaljnjem razvoju svoje osebnosti oziroma svojstvenega gibanja pri plesu. Enostavno prebudi njegovo kreativnost in analitičnost. Predvsem pa sem pri njem navdušen nad tem, kako zna človeka pripraviti do razmišljanja o posamezni kretnji, figuri in podobno. Kako zna postopoma priti do končnega cilja, ki je oddaljen točno toliko kot mora biti. Enostavno pravi, da so bližnjice le trenutni uspeh. Za vse je potreben trud in kvalitetno ter trdo delo in določen čas.

Moja razmišljanja so, da bi v bližnji prihodnosti organiziral takšen Master Dance Class pri nas v Slovenji in s tem omogočil tudi našim plesalcem in trenerjem vpogled v njegov sistem dela in razmišljanja o plesu in gibanju na splošno.